Tole razmišljanje se je začelo na kosilu v restavraciji, ko sem
pri eni od sosednjih miz zagledala gostjo azijskega videza. V hipu me je
prešinilo, da je to gotovo ena od mojih nekdanjih študentk. Seveda se nisem spomnila
imena in posvetila sem se kosilu ... Ob odhodu iz lokala sem šla mimo njene mize
in najina pogleda sta se srečala. Spontano sva hkrati izgovorili svoji imeni.
Jaz: »O Alin!« In ona: »O, Andreja! A še vedno učiš tujce slovenščino?« − Ja,
še vedno. Alin je bila moja študentka pred dvajsetimi leti. Malo sva še
poklepetali in potem sem odšla naprej.
Ob tem naključnem srečanju sem se začela spraševati, zakaj
si človek nekaj zapomni in drugo pozabi, kot da se mu nikoli v življenju ni
zgodilo? Na primer, ljudi, obraze, imena … Nekateri posamezniki s svojo
energijo gotovo pustijo trajen vtis. Kaj pa besede in informacije? Kaj lahko
narediš, da ti nekaj neizbrisno ali vsaj čim dlje obtiči v spominu? S tem se
ukvarjamo tudi učitelji in verjetno ima vsakdo svoje trike. Jaz osebno
favoriziram dva: prvi je ponavljanje do nezavesti, drugi pa humor.
Ponavljanje sem najprej preizkusila kot otrok. Pri tem je
posebej simpatično, če se neke besedne informacije spravijo v ritem in jih
ponavljaš kot izštevanko. Tako sem si za vse večne čase zapomnila nekatere
latinske izjeme (idus, tribus, porticus
… in tralala naprej), čeprav mi danes te besede ne pomenijo nič. Tudi latinske
osebne zaimke sem prepevala kot pesmico in krasno je, ker lahko isto melodijo
prenesem tudi na slovenske. Po takem principu lahko v nekaj sekundah kogarkoli
naučimo različne končnice, na primer za sklanjanje besed ženskega spola skupaj
ritmično črkujemo A-E-I-O-I-O. Mogoče bi lahko organizirali natečaj in podelili
nagrade tistim, ki bi si izmislili melodije za težke slovnične vsebine, kot
recimo za rabo besede ljudje.
Kot drugo finto sem omenila humor. Zanimivo je opazovati,
kaj se študentom zdi smešno. Letos so me fascinirali moji začetniki pri učenju
slovenščine. Imeli smo zelooo počasen tempo dela in na voljo malo slovenskih
besed, ampak v skupini nikoli ni zmanjkalo smeha. Nekega dne sem jim pokazala
ilustracijo velike hiše, v kateri vsak od stanovalcev nekaj počne. Dobili so
nalogo, da naredijo stavke in da je vsak človeček iz hiše eden od njih. Smejali
so se kot otroci: Hahaha … Edgard je
pico. Hahaha … Veronika je zaljubljena …
Podobno sliko so tudi na testu opisali brez težav.
Ko znajo že več, pride do izraza humor, izražen z asociacijami
ali besedami. Pri razlagi 5. sklona dvojine in množine, vedno rečem, da gre za
prehlajeni sklon, ker se besede končujejo na IH, AH ali EH. In kadar kdo brska
po spominu za temi končnicami, jaz samo malo zakašljam in pravilne končnice
pridejo na plan.
Ugotovila sem tudi, da si študentje brez truda zapomnijo bedarije,
ki jim jih povem, da pridobim njihovo pozornost. Če je na programu beseda gospa, se navadno pomudim ob bontonu. Povem torej, da je formalno
bolj vljudno reči gospa Novak kot gospa Jožica. Potem povem še anekdoto,
kakšna naj bi bila gospa Jožica. Moj mož
je nekoč imel opravek na nekem uradu, toda tja je prišel izven uradnih ur. Ker
je kljub temu želel stvari urediti, je potrkal, vstopil in takoj začel: »Veste,
gospa Jožica mi je rekla, da boste gotovo tako prijazni in mi uredili to in to
…« Seveda nisem vedela, kdo je ta gospa Jožica, zato mi je mož pojasnil: »Saj
veš, vsaka ženska iz pisarne pozna kakšno gospo Jožico. To so gospe srednjih
let, oblečene v kostim, imajo trajno in vse zrihtajo …« Seveda je s pomočjo
fiktivne gospe Jožice uredil svoj opravek.
Takšno neumnost si navadno vsi takoj zapomnijo.
Torej, ponavljanje in humor, dva trika, stara kot zemlja. Ampak
obstaja še učinkovitejša metoda, da neko besedo slišiš samo enkrat in si jo zapomniš
za vse večne čase: to je zadrega. Ko sem bila stara 16 let, me je simpatičen
Nemec vprašal: »Bist du eifersüchtig?« Besedo sem slišala enkrat in jo še danes
znam. Tudi moja študentka Sanja mi je povedala, kako se je mučila v lekarni, da
je pokazala kapljice za nos in samo enkrat je slišala besedo kapljice, pa se jo je naučila.
Včasih so zadrege še večje. Neki drugi tuji študentki slovenščine
se je zgodilo tole. V Sloveniji je začela poučevati verouk in za pusta so otroci
tja prišli našemljeni. Punčki, oblečeni v Piko Nogavičko, je želela dati
kompliment: »O, kako lepa Pika Nogavička!« Ampak v besedo Pika, se ji je vrinila črka Č
in … sledila je zadrega.
Hmm … opozarjati ali ne, kaj se lahko zgodi, če namesto skrivnost rečeš sekret? Ali če se dodajo ali izpustijo črke v različnih besedah,
kot na primer zadovoljna in dirkati? So zadrege slabe ali koristne?
Gotovo je, da so nepozabne.
Andreja Markovič, učiteljica slovenščine na tečajih Centra za slovenščino kot drugi/tuji jezik
in avtorica več učbenikov za učenje slovenščine