ponedeljek, 12. maj 2014

Pismo slovenskemu jeziku iz Slovaške
























Katarina (na sliki desno) v Ljubljani

Dragi slovenski jezik,

to pismo Ti pišem ob Tvojem 20-letnem akademskem sodelovanju z mojo državo Slovaško, predvsem pa zaradi tega, ker skupaj praznujeva najino prvo obletnico. Najino prvo leto je res hitro minilo! In najin odnos se iz dneva v dan poglablja. Mislim, da oba dobro veva, da se najino sodelovanje ni začelo s t. i. »ljubeznijo na prvi pogled«. O Tebi nisem skoraj ničesar vedela, v bistvu Te sploh nisem poznala, niti nisem bila povsem prepričana, zakaj so te odgovorni uvrstili znotraj študijskega programa Srednjeevropske študije. No, ne nameravam se opravičevati, saj menim, da se za neznanje ni potrebno opravičevati, če obstaja želja, da se ga dopolni z znanjem. In to željo imam. Dobro tudi vem, da si imel tudi Ti slabo mnenje o meni. Smejal si se zaradi moje nezmožnosti pravilnega tvorjenja dvojine in – za mene posebnega – nemehčanja pri izgovorjavi de, te, ne. Zagotovo si se valjal od smeha, ko si videl moje neuspešne poskuse, da odpravim slovaški ipsilon pri zapisovanju i-ja. Ali pa da kljub nekajminutnim meditacijam s slovarjem še naprej zamenjujem veznika ali in ampak. Da ne pišem o zastarelem tvorjenju preteklika. Stavek On je bil šel v šolo. se mi je dolgo časa zdel bolj slovenski kot On je šel v šolo. V tem pismu Ti želim zagotoviti, da si pri meni na posebnem mestu za nekaj časa. Prva stvar, ki mi je bila na Tebi všeč, je bila Tvoja izvirnost. V jeziku, v kulturi – vedno znaš presenetiti. Kljub temu da številni drugi jeziki poimenujejo kak predmet na bolj ali manj podoben način, pa Ti vedno najdeš drugačno poimenovanje in ga ponosno zapišeš v slovar. Enako se obnašajo tudi prebivalci, ki Te uporabljajo – na prvi pogled delujejo, da so na svoj jezik ponosni, zato ga skrivajo pred vsakim tujcem (tudi pred mano), ki se trudi izreči pravilen stavek in mu uspe sem in tam imitirati pravila oz. pravilen naglas. (A da imaš točna pravila? O tem se bom lahko izjasnila čez nekaj let, ko bom premagala svojo slovnično luknjo in jo razumela.)

Nikoli ne bom pozabila prvega srečanja s Tvojo državo Slovenijo. Do tega je prišlo aprila 2013, ko sem bila z odprtimi usti prilepljena na okno avtobusa. Takrat sem se trudila, da bi razumela relief Slovenije – najprej sem opazila Alpe in Bled, rekla sem, dobro, to je podobno kot v Avstriji. Potem sem videla Ljubljano, Koper, Hrastovlje, na koncu pa še primorski mesti Portorož in Piran. In takrat sem spoznala, da je moj trud, da Te primerjam s katerokoli državo, enostavno zaman. To je Slovenija, ki je ponosna na svojo drugačnost. Ko sem bila julija 2013 na seminarju v Ljubljani, sem spoznala, da vlada za Slovenijo in njen jezik veliko zanimanje. Imam navado, da poskušam za vsako mesto, ki ga obiščem, najti pridevnik. Za Slovenijo ga nisem dolgo imela, ampak menim, da se boš z mojim favoritom strinjal, tj. prisrčna Slovenija. To je enostavno Ona. Je majhna slikica – pomanjšanje sveta. In kot govorimo na Slovaškem: z každého rožka troška.

Na koncu tega pisma bi Ti rada napisala, da si resnično lahko ponosen. Dnevno srečujem ljudi, ki Ti dan za dnem posvečajo pozornost in posredujejo informacije o Tebi in Sloveniji tistim, ki bi drugače še naprej hodili po svetu brez znanja o tem, da si resnično del srednje Evrope, brez znanja o obstoju (za mene še vedno nekoliko grozljive) človeške ribice, ali pa brez znanja o tem, da zmenka v dvojici v Sloveniji zagotovo ne zakriješ. Če bom kdaj imela priložnost in bom prevajala, se Ti bom za Tvojo dvojino še dodatno zahvalila.

Upam, da bo tako uspešno, kot poteka sodelovanje Slovenije in Slovaške, še nadaljnjih (vsaj) 20 let potekalo tudi najino sodelovanje.

S pozdravom,
Katarína Lalíková
študentka 2. letnika Srednjeevropskih študij na Univerzi Komenskega v Bratislavi

ponedeljek, 5. maj 2014

Že dvajset (pa še več) let je tudi na Slovaškem čas za slovenščino




Saša in njeni študenti na letošnji ekskurziji po Sloveniji

V letu 2013 smo obeležili 20. obletnico sistematičnega poučevanja slovenščine na Filozofski fakulteti Univerze Komenskega v Bratislavi. Pa vendar je perspektivo razvoja slovaško-slovenskih odnosov na področju kulture in izobraževanja prineslo že leto 1919, ko sta nastali najstarejši in do danes največji univerzi na Slovaškem in v Sloveniji, in sicer Univerza Komenskega v Bratislavi ter Univerza v Ljubljani. Na začetku tridesetih let 20. stoletja so se predstavniki mednarodne katoliške študentske organizacije Pax romana dogovorili, da bodo intenzivno razvijali slovaško-slovenske stike prav na področju kulture in izobraževanja. V tem obdobju so hodili na študijske izmenjave v Ljubljano, kjer so spoznavali slovenski jezik in slovensko kulturo. Tam so študirali: eden izmed največjih slovaških slavistov J. Stanislav, avtor prve antologije slovenske poezije in proze v slovaščini K. Geraldini, vodilna osebnost kluba prijateljev slovenskega jezika in kulture J. Kostiha, znani literarni zgodovinar in prevajalec J. Ambruš ter profesor, prevajalec in dolgoletni lektor slovenščine M. Václav. Zgodovina lektorata slovenskega jezika na FiF UK se je začela pisati v študijskem letu 1939/1940, ko so potekali seminarji iz slovenskega jezika, ki jih je vodil J. Ambruš. Zaradi vojne je bilo poučevanje prekinjeno, za eno leto pa se je obnovilo v študijskem letu 1946/1947, ko je slovenščino poučeval J. Kostiha. Zaradi političnih razlogov slovenščina kar 20 let ni mogla biti prisotna na akademskih tleh največje slovaške univerze. Ponovno je dobila priložnost v študijskem letu 1965/1966, ko je lektorat prevzel J. Kostiha, v letu 1966/1967 pa jo je začel poučevati pesnik in prevajalec V. Hečko, ki se je slovenščino naučil kot samouk. V slovaščino je prevedel kar nekaj slovenskih del, napisal pa je tudi prva slovaška učbenika, vezana na slovenski jezik in kulturo: Slovensko berilo (1972) in Základy slovinskej gramatiky (1978). Hečko je uspešno sodeloval tudi s slovenskim slovakistom in avtorjem do danes edinega slovensko-slovaškega slovarja V. Smolejem. Po Hečkovi smrti leta 1972 je lektorat vodil slavist J. Stanislav, od študijskega leta 1974/1975 pa vse do leta 1985 pa M. Václav. V študijskem letu 1992/1993 se je status slovenskega jezika na Slovaškem bistveno spremenil, saj je bil med fakultetama podpisan sporazum o izmenjavi lektorjev. Prva slovenska lektorica na FiF UK je bila Jasna Honzak Jahić, ki je – poleg praškega lektorata – do študijskega leta 1994/1995 vodila tudi bratislavski lektorat. Za potrebe lektorata je izdala učbenik Slovenščina za Slovake (1995). Po njej je vodenje lektorata prevzela Alenka Šalej, v letih 1996 do 2002 pa je lektorat vodila Darija Jakše.

V študijskem letu 2002/2003 je prišel moj čas za poučevanje slovenščine. Prvega srečanja s študenti se nisem bala. Spomnim se, da sem vstopila v razred, kjer po številu ni bilo veliko študentov, bilo pa je veliko nasmehov in iskrivih oči, ki so mi sporočale, da sem med njimi dobrodošla. Prvi koraki pri poučevanju slovenščine tujcev niso bili lahki. Kot Slovenki se mi je vse zdelo samoumevno, tujim študentom pa to ni bilo. Našla sem način, s katerim se jim vsaj na začetku lahko približam. In to so lažni prijatelji, ki jih je med jezikoma več kot 1000 (od samostalnikov Dunajmizahišaleszrakhrup; glagolov dobitibruhati; do pridevnikov lepkrajšidaljšislovenski).

V naslednjih letih je bilo vse lažje. Čeprav se status slovenščine do leta 2012/2013 (slovenistika v okviru študijskega programa Srednjeevropske študije končno pridobi stalno mesto) bistveno ni spreminjal, pa se je iz leta v leto spreminjalo število študentov (od leta 2002 je v povprečju slovenistične predmete obiskovalo 75 študentov na leto). Vedno več jih je bilo in vedno večji so bili pritiski z njihove strani, da želijo imeti večje število ur slovenščine. Z dragocenimi nasveti mi je takrat svetoval kolega, ki je kasneje postal tudi moj življenjski sopotnik, M. Vojtech. Če ne bi bilo njega, verjetno še dolgo ne bi razumela, da je v okviru bolonjskega sistema vse mogoče, tudi to, da lahko ustvarim nov predmet. Razložil mi je, kako naj nastajajo študentski prevodi v knjižni obliki ali pa zbornik z mednarodne znanstvene konference. Lektorat se lahko danes pohvali z osmimi knjigami, v katerih so se združile slovenska književna ustvarjalnost in slovaška prevajalska mladost ter zagnanost. V zadnjih desetih letih se lahko slovenistika pohvali z več kot 60 kulturnimi prireditvami, ki so bile izpeljane v sodelovanju s Centrom za slovenščino kot drugi/tuji jezik in slovenskim veleposlaništvom v Bratislavi. Slovenci velikokrat rečemo: Slovenija, od kod lepote tvoje. Še posebej pa je lep občutek, ko te lepote opazijo tudi tvoji študenti. Mislim, da je vseh teh 300 in nekaj študentov, ki sem jih popeljala na ekskurzijo v Slovenijo, imelo podobne občutke.

V desetih letih se je Bratislava, ki sem jo pred svojim prihodom imela za sivo, temačno, spremenila v barvito in sončno. In to predvsem zaradi ljudi, ki sem jih imela možnost spoznati in se jim približati. Verjamem, da je prav zaradi njih, pa tudi Centra za slovenščino kot drugi/tuji jezik, ki bdi nad slovenistikami po svetu, čas za slovenščino v Bratislavi rezerviran za nadaljnjih nekaj desetletij.

dr. Saša Vojtech Poklač, lektorica slovenščine na Univerzi Komenskega v Bratislavi